Alma Ras – Dotik, ki ga ljubim

Dan, ko ne iščem ničesar velikega. Trenutek miru. Nekaj, kar bo umirilo moj ritem in me spomnilo, da je v redu, če se ustavim. Ustavi se. Zame je to vedno ista stvar. Pižama. Svežina. Mehkoba in vonj nežnosti. Nežno objame moje telo, topla na dotik. Brez grobih prehodov, brez zategovanja.…

Dan, ko ne iščem ničesar velikega. Trenutek miru. Nekaj, kar bo umirilo moj ritem in me spomnilo, da je v redu, če se ustavim. Ustavi se. Zame je to vedno ista stvar. Pižama. Svežina. Mehkoba in vonj nežnosti. Nežno objame moje telo, topla na dotik. Brez grobih prehodov, brez zategovanja.…

Biti lepa
Njemu
Posebnemu
Ne nositi nič, razen

Biti lepa
Njemu
Posebnemu
Ne nositi nič, razen

Osebna zgodba o prihodu poletja in drobnih stvareh, ki to poletje naredijo posebno – kot kopalke, po katerih si zapomniš neko plažo. Iz predala sem vzela svoje najljubše kopalke in jih položila na dno kovčka. Zdi se mi, da je to vse, kar potrebujem. Tiste iste kot lani – preproste,…

Osebna zgodba o prihodu poletja in drobnih stvareh, ki to poletje naredijo posebno – kot kopalke, po katerih si zapomniš neko plažo. Iz predala sem vzela svoje najljubše kopalke in jih položila na dno kovčka. Zdi se mi, da je to vse, kar potrebujem. Tiste iste kot lani – preproste,…

Razmislek o hitrosti življenja in o tem, kako pomembno je, da lahko v vsem, kar nosimo – dihamo V njeni omari so srajce, ki jih ne nosi več. Nekoč so pripadale ženski, ki je hitela; v službo, na kosilo, na sestanke, glede na tuj urnik. V njih je bila vidna,…

Razmislek o hitrosti življenja in o tem, kako pomembno je, da lahko v vsem, kar nosimo – dihamo V njeni omari so srajce, ki jih ne nosi več. Nekoč so pripadale ženski, ki je hitela; v službo, na kosilo, na sestanke, glede na tuj urnik. V njih je bila vidna,…

Preden svet začne kaj pričakovati od mene, preden zapiskajo obvestila in zazvoni telefon, preden se zasliši “kje si, ali lahko, si že prišla”… obstaja en del dneva, ki je samo moj. Tišina. In jaz v pižami. Tisti občutek, ko odprem oči in ugotovim – ni mi treba nikamor. Ne mudi…

Preden svet začne kaj pričakovati od mene, preden zapiskajo obvestila in zazvoni telefon, preden se zasliši “kje si, ali lahko, si že prišla”… obstaja en del dneva, ki je samo moj. Tišina. In jaz v pižami. Tisti občutek, ko odprem oči in ugotovim – ni mi treba nikamor. Ne mudi…

Lagala bi, če bi rekla, da ne vem več, kam je izginila tista majica. Bela. Malce sprana. Mehka, kot da so se vanjo usedli vsi mirni dnevi mojega otroštva. Ni bila moja. Bila je mamina. Nosila jo je, ko je pekla palačinke, ko je zjutraj odprla okno in rekla, da…

Lagala bi, če bi rekla, da ne vem več, kam je izginila tista majica. Bela. Malce sprana. Mehka, kot da so se vanjo usedli vsi mirni dnevi mojega otroštva. Ni bila moja. Bila je mamina. Nosila jo je, ko je pekla palačinke, ko je zjutraj odprla okno in rekla, da…

Ni vedela, kako naj me spusti. A vedela je, da mora. Mama. Tisto poletje sem prvič šla na morje brez nje. Le moja prijateljica in jaz, preluknjane vozovnice v rokah, velika pričakovanja in srce, ki še ni znalo biti pogumno brez maminega pogleda. Spakirala mi je kovček na tisti materinski…

Ni vedela, kako naj me spusti. A vedela je, da mora. Mama. Tisto poletje sem prvič šla na morje brez nje. Le moja prijateljica in jaz, preluknjane vozovnice v rokah, velika pričakovanja in srce, ki še ni znalo biti pogumno brez maminega pogleda. Spakirala mi je kovček na tisti materinski…