Osebna zgodba o prihodu poletja in drobnih stvareh, ki to poletje naredijo posebno – kot kopalke, po katerih si zapomniš neko plažo.
Iz predala sem vzela svoje najljubše kopalke in jih položila na dno kovčka. Zdi se mi, da je to vse, kar potrebujem.
Tiste iste kot lani – preproste, olivno zelene, rahlo obledela od sonca in soli, a ljube, ne morem jih nehati nositi.
Vsakič, ko zategnem naramnico, vdihnem morje, kokos in sol v laseh.
Štejem poletja po vonju kreme za sončenje, po odtisu brisače na koži, po laseh, ki jih veter vztrajno razmršuje, po zagorelih ramenih, rdečem nosu in breskvah.
Prihod poletja je zame nekakšen ritual – prehod iz sveta obveznosti v svet brezčasne svobode.
Popolna brezskrbnost, ko se sok sočne breskve steka po komolcih in pušča lepljive sledi. Dnevi, ko se smejim glasneje kot običajno, ko je nebo tako modro, da se vprašam, ali sploh obstaja barva onkraj te modrine.
Zaspani ob šumu valov, pozabljeni od skrbi, zagoreli, postanemo tiste verzije sebe, ki jih imamo najraje.
V zlatem večernem sijaju, ko morje poljublja obalo, čutim, kako se v meni vse umiri. Srce bije počasneje, tiše, kot da tudi ono posluša valove.
Pijemo ohlajeno vino, prepojeni z vonjem sivke in soli, najine roke se najdejo brez besed, smejiva se pod zvezdami soparne noči.
Ljubezen ima poleti drugačen vonj – lažji, svobodnejši, nežnejši.
In s seboj nosi tisti neponovljivi občutek pripadnosti – sebi. In morju.
V tistih preprostih, obledelih kopalkah in z nasmehom, posutim s soncem, vem – vse, kar potrebujem, že imam s seboj. Morje mi bo to spet zašepetalo, ko se potopim brez strahu, brez načrta. Samo da sem. Samo da čutim.
S seboj vzamem še slamnik, belo srajco, ki bo plapolala obešena na kak sončnik – in odpravim se proti še enemu poletju.
Kajti nekje, v zvoku valov, me čaka nov spomin.
