Razmislek o hitrosti življenja in o tem, kako pomembno je, da lahko v vsem, kar nosimo – dihamo
V njeni omari so srajce, ki jih ne nosi več. Nekoč so pripadale ženski, ki je hitela;
v službo, na kosilo, na sestanke, glede na tuj urnik. V njih je bila vidna, a ne tudi prisotna.
Majica, ki ji manjka gumb, danes mirno pade na njena ramena. In pulover, opran stokrat, diši po otroštvu. Na ulici reklamni panoji kričijo »novo«, »hitreje«, »lažje«, ljudje hitijo v svojih zlikanih življenjih. V zmečkanih, toplih dneh, ona nosi skodelico s čajem, ki se ohlaja med hojo.
V torbi ima zvezek, ne telefon. Piše, ko nekaj začuti. Nekateri stavki se ponavljajo iz dneva v dan – kot molitev ali pozabljena pesem. Eden izmed njih pravi: »Ni ti treba nikamor priti.«
Včasih se spomni babice. Ona je vedela, da ima čas svoj okus – kruh, ko do konca vzhaja, paradižnik iz vrta sredi avgusta, tišina po dežju. Nič od tega ni bilo mogoče pospešiti.
Spomni se tudi sebe pri trinajstih, ko si je iz stare zavese sama sešila krilo. Bilo je predolgo in sešito postrani, a prvič v življenju je občutila, kako je, ko nosiš nekaj, kar je res tvoje. Neizpopolnjeno – in tvoje.
Ne sprašuje več: »Ali je lepo?«, temveč: »Lahko v tem diham?«
Na večernem sprehodu opazi žensko v podobnih čevljih. Nasmehneta se druga drugi.
Ne zaradi čevljev, temveč zaradi tiste tihe potrditve, da je možno obstajati zunaj ritma, ki zahteva, da smo nekaj drugega, nekaj več, nekaj novega.
Kajti smisel oblačil ni, da nas razkazujejo – temveč da nas ne omejujejo.
Ne da smo v trendu, ampak da smo – pri sebi.
