Ni vedela, kako naj me spusti. A vedela je, da mora. Mama.
Tisto poletje sem prvič šla na morje brez nje. Le moja prijateljica in jaz, preluknjane vozovnice v rokah, velika pričakovanja in srce, ki še ni znalo biti pogumno brez maminega pogleda.
Spakirala mi je kovček na tisti materinski način in vanj nežno položila pižamo.
Spomnim se, kako mi je rekla: “Spakirala sem ti tisto z metulji.” Skoraj mimogrede, a srce je to slišalo glasneje kot karkoli drugega.
Tukaj imaš krila. Pojdi. A vedela boš, kam se lahko vrneš.
Morda je kdo drug sploh ne bi opazil. Meni pa je bila prava čarovnija, zavita v najmehkejši bombaž. Prvi znak, da me mama spušča. Prvi dokaz, da verjame vame, v tisto poletje, v vse moje neizrečene sanje.
Metulji na tej pižami niso bili le motiv. Bili so sporočilo. Skrita krila, ki mi jih je všila v torbo, da poletim, a se ne izgubim. Dišala je po domu. Po vsem, kar je mama bila – in ostala, tudi daleč stran.
Mnogo let kasneje stojim v Alma Ras butiku in iščem neke metulje.
Spomnila sem se, da so moji preživeli štiri selitve v dveh mestih, diplomo, magisterij, zaljubljenost in še eno osamosvojitev…
Še vedno ležijo zloženi v moji omari, raztegnjenih naramnic, rahlo zbledeli, z nekaj madeži od kave… Ne nosim je več, a jo še vedno hranim.
V resnici ne iščem metuljev, ni treba da so – iščem občutek. Iščem tisto tiho, nežno, kar te pokrije, še preden sploh veš, da ti je hladno.
Alma Ras je zame postala mnogo več kot le pižama – postala je zgodba o prvi svobodi, o materinski ljubezni, ki ne omejuje, temveč spusti. O krilih, skritih v bombažu.
In vsakič, ko jo oblečem, kot da mi zašepeta: “Leti, otrok. Še vedno sem tukaj.”
