Preden svet začne kaj pričakovati od mene, preden zapiskajo obvestila in zazvoni telefon, preden se zasliši “kje si, ali lahko, si že prišla”… obstaja en del dneva, ki je samo moj.
Tišina. In jaz v pižami.
Tisti občutek, ko odprem oči in ugotovim – ni mi treba nikamor. Ne mudi se mi. Ne čaka me nič, kar ne bi moglo še malo počakati. Takrat, v tej prvi tišini, se vse zdi preprosto in mehko. Kot tkanina, ki me ovija.
Prvi vonj sveže kuhane kave se razširi po stanovanju, stopala so topla, noge podvite pod seboj. Lase imam spete v razmršeno figo. Misli… prihajajo počasi, brez pritiska. Brez stresa, brez pričakovanj.
V tem ni nič glamuroznega. Samo jaz in kava. In tisti neprecenljivi občutek, da je udobje izbira, ne razkošje. Da je občutek domačnosti stvar odnosa, ne videza.
Da sem najlepša takrat, ko sem najbolj jaz.
In da ni nujno, da sem pripravljena na svet takoj, ko odprem oči. Da si lahko vzamem čas zase, da vdihnem, da občutim življenje, ne da bi ga morala takoj oblikovati.
Včasih je popolnoma dovolj – samo biti. Dihati. Poslušati tišino. Občutiti svojo prisotnost.
In v teh majhnih trenutkih znova najdem sebe. Tam, v najnežnejši različici mene, kjer ni nuje, da sem močna, hitra, najboljša. Dovolj je, da sem tukaj.
Da imam rada tisto tiho različico sebe, ki ne nosi nobenih mask – razen tiste iz mehkega bombaža.
Blagoslov je, da lahko izbereš, kako boš začel dan. In jaz ga izberem tako – udobno, nežno, s seboj. Brez naglice. Brez stresa. Ker je življenje prekratko, da bi ga vsako jutro začeli z dirko.
Naj bo prva stvar, ki jo začutim, nekaj, kar me spomni, da sem ljubljena in varna – pa četudi je to samo dotik bombaža na koži.
V tem počasnem, tihem jutru, medtem ko kava para zrak in skozi okno prihaja mehka svetloba, občutim tisto, kar je najpomembnejše:
da imam vse, kar potrebujem. Da sem že dovolj dobra.
Da je – tudi tako – popolnoma prav.
In morda zato najraje ljubim jutra.
Ker takrat, v preprostosti pižame in skodelici kave, svet obstane – in jaz se spomnim, kako lepo je – samo biti.
