Lagala bi, če bi rekla, da ne vem več, kam je izginila tista majica. Bela. Malce sprana. Mehka, kot da so se vanjo usedli vsi mirni dnevi mojega otroštva.
Ni bila moja. Bila je mamina. Nosila jo je, ko je pekla palačinke, ko je zjutraj odprla okno in rekla, da diši po pomladi, ko me je objemala, medtem ko se mi je svet podiral, ker mi je nekdo v šoli rekel, da sem čudna.
Ta majica je postala kraj. Ne predmet.
Danes, ko se dotaknem katere koli bombažne tkanine — če je dovolj mehka, če je dovolj tiha — se zgodi nekaj skoraj svetega.
Kot da skozi nitke slišim šepet. Kot da bombažna vlakna poznajo pot nazaj. Ne v čas, ampak v občutek.
Tisti občutek, ko ti ni bilo treba biti nič drugega kot otrok, ki ve, da je ljubljen.
Moje mame ni več.
A njena majica je nekje v vesolju teh mehkih stvari, ki nas povezujejo s tistim, česar ne znamo razložiti.
Morda je postala oblak. Ali ptičje krilo. Ali blazina nekoga.
Morda, in to mi je najlepše, ker se mi vsakič, ko se ovijem v tkanino, po tej nevidni poti približa. Ne reče nič. Samo objame me.
Nekateri objemi nikoli ne gredo iz mode.
In to ni žalost. To je prisotnost. Tiha, stalna.
Kot vonj, ki ne ve, da je izginil.
Kot mehkoba, ki preživi vse ostre stvari.
Lepo je vedeti, da obstaja nekaj, kamor se lahko vrneš.
Nekaj, kar ostaja enako nežno, toplo in tvoje.
In naj tako tudi ostane.
Lagala bi, če bi rekla, da ne odprem njene omare vsakič, ko si želim, da zadiši po pomladi.
Kajti tam, med zloženimi stvarmi, še vedno diha del sveta, v katerem sem bila ljubljena brez pogojev.
In to me znova reši.
Naj pomladi trajajo štirinajst poletij.
